Janez je bil direktor podjetja.
Ko je eden od zaposlenih podal odpoved, je bil ob tem celo nekoliko pomirjen.
Zaposleni namreč že nekaj časa ni bil več motiviran za delo.
Pomislil je:
“Bolje, da gre zdaj, kot da ostane.”
Verjel je, da je s tem največja težava za podjetje rešena.
Motil se je.
Čez nekaj mesecev ga je čakalo neprijetno presenečenje.
Nekdanji zaposleni je odprl svoje podjetje.
Začel je opravljati enako dejavnost.
Nekaj dolgoletnih poslovnih partnerjev podjetja pa je začelo sodelovati z njim.
Janez je bil prepričan, da mu pogodba to preprečuje.
V pogodbi o zaposlitvi je namreč pisalo, da delavec dve leti po prenehanju delovnega razmerja ne sme opravljati konkurenčne dejavnosti.
Ko je pogodbo natančneje pregledal, je ugotovil, da konkurenčna klavzula ni bila urejena tako, kot to zahteva Zakon o delovnih razmerjih.
Med drugim v njej ni bilo dogovorjenega denarnega nadomestila za čas njenega spoštovanja.
Njegova prva misel je bila:
“Kako je to mogoče?”
Pa je to res?
Ne vedno.
Po prenehanju delovnega razmerja lahko delavec praviloma opravlja enako dejavnost in se zaposli tudi pri konkurenci.
To je mogoče omejiti le z veljavno dogovorjeno konkurenčno klavzulo, ki mora izpolnjevati pogoje, določene v Zakonu o delovnih razmerjih.
Če ti pogoji niso izpolnjeni, že sam zapis v pogodbi delavcu še ne prepreči opravljanja konkurenčne dejavnosti.
To pa ne pomeni, da lahko nekdanji delavec ravna kakor koli.
Tudi po prenehanju delovnega razmerja namreč ne sme neupravičeno razkrivati ali uporabljati poslovnih skrivnosti nekdanjega delodajalca.
Med trajanjem delovnega razmerja pa zanj velja tudi konkurenčna prepoved.
Zato odgovor ni odvisen zgolj od tega, da je delavec odprl svoje podjetje ali da so mu sledile nekatere stranke.
Odvisen je predvsem od tega, kaj je bilo veljavno dogovorjeno, kako je delavec ravnal in ali je posegel v pravice nekdanjega delodajalca.
Pravne podrobnosti pogosto odločijo o tem, ali gre za zakonito ravnanje ali za kršitev.