Sandi je prijatelja Mateja prosil, naj mu za nekaj mesecev posodi 5.000 evrov.
V SMS sporočilih sta se dogovorila o znesku in roku vračila.
Matej je denar nakazal na Sandijev račun.
Pod namen plačila je napisal:
»Posojilo.«
Sandi mu je odgovoril:
»Hvala. Vrnem najpozneje do konca septembra.«
September je minil.
Denarja ni bilo.
Ko je Matej zahteval vračilo, mu je Sandi odgovoril:
»Ampak midva nisva podpisala nobene pogodbe.«
Pa odsotnost podpisa res pomeni, da denarja ni treba vrniti?
Ne nujno.
Za posojilno pogodbo med posameznikoma zakon praviloma ne zahteva, da bi morala biti sklenjena v posebni obliki.
Pogodba je lahko sklenjena tudi ustno, z elektronsko komunikacijo ali z ravnanjem, iz katerega je mogoče zanesljivo sklepati, da sta stranki želeli skleniti dogovor.
Obligacijski zakonik določa, da je pogodba sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah.
V primeru spora zato ne bi bilo pomembno samo vprašanje:
»Kje je podpisana pogodba?«
Pomembno bi bilo tudi:
Ali je bil denar res izročen kot posojilo?
Kaj sta se stranki dogovorili glede vračila?
Kaj izhaja iz njunih sporočil?
Kaj je bilo navedeno pri bančnem nakazilu?
Podpisana pogodba torej ni vedno pogoj za nastanek obveznosti.
Je pa pogosto najvarnejši način, da se nekaj, kar je danes jasno dogovorjeno jutri ne spremeni v dve popolnoma različni zgodbi.
Kajti pogodba lahko obstaja tudi brez podpisa.
Brez ustreznih dokazov pa jo je lahko bistveno težje uveljaviti.