Tina je bila lastnica kmetijskega zemljišča.
Ker je živela drugje, ji je pri njegovem vzdrževanju več let pomagal prijatelj Iztok.
Pokosil je travo.
Poskrbel za zemljišče, kadar nje ni bilo.
Ko se je Tina odločila zemljišče prodati, se ji je zato zdelo povsem samoumevno:
»Prodala ga bom Iztoku.«
Dogovorila sta se o ceni in bila prepričana, da morata urediti samo še pogodbo.
Potem pa je Tina izvedela, da pri prodaji kmetijskega zemljišča ni vedno dovolj, da lastnik preprosto izbere svojega kupca.
Zakaj?
Ker Zakon o kmetijskih zemljiščih za promet s kmetijskimi zemljišči določa poseben postopek.
Pri nakupu lahko pod zakonskimi pogoji prednost uveljavljajo predkupni upravičenci.
Zakon med njimi določa tudi vrstni red.
Prednost imajo lahko na primer solastnik, kmet mejaš, zakupnik zemljišča in drugi upravičenci, ki izpolnjujejo zakonske pogoje.
To pomeni, da samo dejstvo, da želi Tina zemljišče prodati Iztoku – in da je prav on več let skrbel zanj – še ne zagotavlja, da bo zemljišče lahko kupil prav on.
Če ponudbo pravilno sprejme oseba, ki ima po zakonu predkupno pravico in boljši vrstni red, mora biti ta vrstni red pri odobritvi pravnega posla upoštevan.
Če pa nihče od predkupnih upravičencev svoje pravice ne uveljavlja, zakon omogoča prodajo drugemu kupcu, ki je ponudbo pravočasno in pravilno sprejel, ob izpolnitvi ostalih zakonskih pogojev.
Pa je tako pri vsakem prenosu kmetijskega zemljišča?
Ne.
Zakon določa tudi primere, v katerih odobritev pravnega posla ni potrebna, zato je treba pri vsakem konkretnem primeru najprej preveriti, za kakšen pravni posel gre in ali zanj velja splošni režim po ZKZ ali katera od zakonskih izjem.
Pri kmetijskem zemljišču zato vprašanje ni vedno samo:
»Komu ga želim prodati?«
Včasih je pomembnejše vprašanje:
»Kdo ima po zakonu prednost pri nakupu?«