Peter, direktor uspešnega podjetja se je s poslovnim partnerjem dogovoril za sodelovanje.
Ker sta se poznala že več let, pripravi pogodbe nista namenila posebne pozornosti.
Pomislil je:
“Saj se bomo sproti dogovorili.”
Na začetku je vse potekalo brez težav.
Posel se je razvijal.
Nato pa je naročnik zahteval še dodatna dela.
Peter je bil prepričan, da bodo dodatno plačana.
Druga stran pa je menila, da so že zajeta v dogovorjeni ceni.
Nesoglasja so se hitro stopnjevala.
Pojavila so se nova vprašanja.
– Kaj natančno je bilo predmet pogodbe?
– Do kdaj bi morale biti storitve opravljene?
– Ali so dodatna dela vključena v dogovorjeno ceno?
– Kdo nosi odgovornost, če pride do zamude?
Vsaka stran je bila prepričana, da ima prav.
Pa je res dovolj, da se stranki dobro razumeta?
Ne vedno.
V poslovnem svetu je zaupanje pomembno.
Še pomembneje pa je, da so bistveni dogovori jasno in nedvoumno opredeljeni.
Dobro pripravljena pogodba ni namenjena temu, da bi izražala nezaupanje med pogodbenima strankama.
Njen namen je, da že vnaprej jasno določi pravice in obveznosti obeh strank ter zmanjša možnost kasnejših sporov.
Ko pogodba ne ureja pomembnih vprašanj ali so njene določbe nejasne, se lahko ista situacija razlaga na več različnih načinov.
Prav zato največ težav v praksi pogosto ne povzroči tisto, kar je v pogodbi zapisano.
Ampak tisto, kar v njej manjka.