Jože je imel dva odrasla otroka, sina in hčerko.
Sin je živel v domači hiši in očetu zadnja leta pomagal pri vsakodnevnih opravilih. Hčerka si je življenje ustvarila drugje.
Jože se je odločil, da bo hišo zapustil sinu.
Sestavil je oporoko, v kateri je jasno določil:
»Vse svoje premoženje zapuščam sinu.«
Prepričan je bil, da je s tem uredil vse. Po njegovi smrti bo hiša pripadla sinu, hčerka pa ne bo dedovala ničesar.
Toda po Jožetovi smrti se je izkazalo, da oporoka ne učinkuje nujno tako, kot si je predstavljal.
Čeprav je oče vse svoje premoženje zapustil sinu, je imela lahko tudi hčerka pravico zahtevati svoj nujni delež.
Kaj to pomeni?
Z oporoko lahko posameznik določi, komu želi zapustiti svoje premoženje. Vendar njegova pravica do razpolaganja s premoženjem za primer smrti ni neomejena.
Zakon o dedovanju določenim osebam, med katere spadajo tudi zapustnikovi otroci, priznava pravico do nujnega deleža.
Nujni delež otroka znaša polovico deleža, ki bi mu pripadal po zakonitem dedovanju.
Jože ob smrti ni imel zakonca. Če oporoke ne bi sestavil, bi vsak od njegovih dveh otrok dedoval polovico zapuščine.
Hčerkin nujni delež bi zato v tem primeru znašal četrtino obračunske vrednosti zapuščine.
Če bi bila zaradi oporoke prikrajšana, bi lahko zahtevala zmanjšanje oporočnega razpolaganja v obsegu, potrebnem za dopolnitev svojega nujnega deleža.
Če bi bila hiša edino premoženje v zapuščini in ne bi bilo drugih okoliščin, ki bi vplivale na dedovanje, bi to lahko pomenilo, da bi hčerka kljub očetovi oporoki dedovala četrtinski solastniški delež na hiši.
Oporoka zaradi tega ni neveljavna. Lahko pa sin zaradi sestrine pravice do nujnega deleža ne podeduje celotne hiše, kot je oče želel.
Jože je lahko odločil, komu želi zapustiti svoje premoženje. Ni pa mogel zgolj s tem, da je hčerko izpustil iz oporoke, izključiti njene zakonske pravice do nujnega deleža.
Zato je pri sestavi oporoke pomembno vprašanje:
ali bo oporoka po smrti lahko učinkovala tako, kot si oporočitelj želi?