Podjetje je že več let sodelovalo z enim svojih večjih naročnikov.
Sodelovanje je teklo brez večjih težav.
Potem pa je nekega ponedeljka prišel e-mail:
»Zaradi kršitve pogodbenih obveznosti odstopamo od pogodbe.«
Direktorja sprva ni pretirano zaskrbelo.
Odprl je pogodbo in poiskal določbo, ki jo je dobro poznal:
Odpovedni rok: 3 mesece.
»Dobro. Tri mesece imamo, da najdemo novega naročnika.«
Pa so jih res imeli?
Nekaj členov nižje je pogodba določala nekaj drugega.
V primeru določenih bistvenih kršitev pogodbenih obveznosti je imela druga stranka pravico odstopiti od pogodbe brez odpovednega roka.
In kar je direktor ob podpisu pogodbe razumel kot zagotovljene tri mesece varnosti, v določenih okoliščinah sploh ni veljalo.
Odpoved pogodbe in odstop od pogodbe imata različne pravne predpostavke in posledice.
Pri poslovni pogodbi zato ni dovolj preveriti samo, koliko časa velja, kakšna je cena in kakšen je odpovedni rok.
Pomembno je preveriti tudi:
– kaj se zgodi, če ena od strank svojih obveznosti ne izpolni,
– katere kršitve omogočajo odstop od pogodbe,
– ali je treba drugi strani pred odstopom omogočiti dodaten rok za izpolnitev,
– kdaj dodatni rok ni potreben,
– ali lahko zaradi kršitve nastane tudi odškodninska odgovornost in
– kakšne posledice ima prenehanje pogodbe za obe strani.
Obligacijski zakonik pri dvostranskih pogodbah določa, da lahko stranka ob neizpolnitvi obveznosti druge stranke pod zakonskimi pogoji zahteva izpolnitev ali odstopi od pogodbe, v vsakem primeru pa ima pravico do odškodnine.
To seveda ne pomeni, da odškodnina ob vsaki kršitvi pripada avtomatično – za njeno uveljavljanje morajo biti izpolnjeni pogoji odškodninske odgovornosti.
Pomembno pa je: odstop od pogodbe sam po sebi ne izključi morebitnega odškodninskega zahtevka.
Zato lahko določba, ki se je ob podpisu zdela skoraj nepomembna, postane ena najpomembnejših določb celotne pogodbe.
Tri mesece odpovednega roka na papirju zato še ne pomeni nujno treh mesecev varnosti.
Včasih je najpomembnejši del pogodbe zapisan nekaj členov nižje.